Geopatogennie Zoni Sankt Peterburga Karta

Sankt Peterburgas; nuo 1914 m. Rugpjūčio 31 d. Oficialiai vadintas Petrogradu, prieškario Lietuvoje dar vadintas Petrapiliu, nuo 1924 m. Vadinosi Leningradu – miestas Šiaurės Vakarų Rusijoje, svarbus Rusijos jūrų uostas; Leningrado srities centras. Įkurtas 1703 m. Gegužės 27 d., tarp 1712–1728 m. Ir 1732–1918 m.

Hidrogliser pristaje u Sankt Peterburgu nakon polaska iz Peterhofa (2008). Grad opslužuju putničke i teretne morske luke, s riječnom lukom uzvodno na Nevi, i desecima manjih putničkih stanica na obije obale rijeke. Grad je krajnja stanica Volško-baltičkog i vodenog puta. Godine 2004., otvoren je 2824 m dugački Veliki Obuhovski most, prvi visoki most na Nevi. Tipa Meteor od svibnja do listopada povezuju centar grada s obalnim gradovima Kronštadtom, Lomonosovim, Peterhofom, Sestroreckom i Zelenogorskom.

Kroz mnoge kanale u gradu, tijekom toplijih mjeseci prometuju manji brodovi i riječni taxiji. Ceste i javni prijevoz [ ].

Petrovi načrti pa so bili bolj dolgoročni, saj si je na tem kraju zamislil novo prestolnico, ki naj bi hkrati simbolizirala rusko okno v Evropo ter utemeljila Rusijo kot novo velesilo in pomorsko državo. K delu na zelo neugodnem močvirnatem terenu, ki je terjalo življenja približno 100.000 delavcev, večinoma ruskih tlačanov, je povabil nizozemske gradbenike in že leta 1712 je mesto s selitvijo carskega dvora, senata in veleposlaništev iz Moskve tudi dejansko postalo prestolnica.

Tudi Petrovi nasledniki so ostali zvesti zahodni usmeritvi in so vabili zahodnoevropske arhitekte, od katerih je največji pečat pustil italijan Bartolomeo Francesco Rastrelli. Zaradi vrhunskih arhitekturnih dosežkov in umetnih kanalov, ki so dopolnjevali rokave Neve, je mesto dobilo vzdevke, kot sta npr. »severne Benetke« ali »severna Palmira«, nastale so tudi številne carske rezidence v okolici mesta, npr. Petrodvorec (Petergof), Oranienbaum (danes Lomonosov), Carskoe selo (danes Puškin), Pavlovsk in Gatčina. Mesto je doživelo tudi manj svetle trenutke, ki so nakazovali krizo carske Rusije, npr. Neuspešne zahteve dekabristov po uvedbi ustave (1825) ali krvavo zatrto vstajo leta 1905.

Avgusta 1914, ko je Rusija na strani antantnih sil vstopila v prvo svetovno vojno proti Nemčiji, so mesto zaradi nemškega izvora imena preimenovali v bolj ruski Petrograd. Leta 1917 se je najprej zgodila februarska, 7. Novembra (24.

Oktobra po julijanskem koledarju) istega leta, ko se je z zasedbo Zimskega dvorca uradno začela oktobrska boljševistična revolucija, pa se je dokončno končalo zlato obdobje mesta. Že naslednjega leta je prestolnica znova postala Moskva, 26. Januarja 1924 so mesto preimenovali v Leningrad, socialistično planiranje pa je vanj prineslo kopico umazane industrije in pusta predmestna spalna naselja.

Ko je junija 1941 Hitlerjeva Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, niso resno načrtovali zasedbe Leningrada, odločili so se, da bodo namesto tega mesto izstradali. Septembra 1941 se je tako začela 900 dnevna blokada mesta (obleganje Leningrada), ki je trajala vse do 27. Januarja 1944 in zahtevala 800.000 žrtev. Zaradi prestanega med vojno je mesto kot prvo v Sovjetski zvezi dobilo naziv »mesto heroj«. Ves ta čas se je mesto lahko oskrbovalo le pozimi prek zamrznjenega Ladoškega jezera po t.i.

Poti življenja. Junija 1991, ko so po Rusiji potekale volitve za predsednika Ruske federacije, so Leningrajčani na vzporednem referendumu s 54% večino odločili, da se mestu vrne prvotno ime in uradno so ga preimenovali nazaj v Sankt Peterburg 6. Window loader free download. To obdobje velja za ponoven preporod mesta, še posebej leto 2000, ko je bil za ruskega predsednika izvoljen Vladimir Vladimirovič Putin, ki je kot Sanktpeterburžan poskrbel za zajetno finančno injekcijo pri obnovi pred proslavljanjem 300-letnice mesta leta 2003.